Glede na aktualne razmere, s katerimi se soočamo v Sloveniji in drugje po svetu, so zaskrbljenost, strah, tesnoba adekvatni odzivi. Zaradi strahu praviloma večina ljudmi razume in jemlje situacijo resno. Strah torej ni nekaj, česar se želimo znebiti. Strah je naš zaveznik. Pomembno pa je, da skrbimo za naše miselno, čustveno in telesno ravnovesje in s tem preprečimo, da bi nas negativne misli, skrbi, strah preplavili in posledično negativno vplivali na naše ravnanje, počutje, zdravje. S skrbjo za ravnovesje preprečujemo in obvladujemo tudi paniko, do katere pride, ko dvomimo, da obstaja “pot ven” iz krizne situacije, ko imamo občutek, da nimamo nadzora, ko se počutimo nemočni.

In kako lahko skrbimo za svoje ravnovesje?

Drevo moči

1. Krepimo in uporabimo perspektivo moči in naravnanost prožnosti.

Poskušajmo prepoznati in se osredotočiti na svoje moči, ki jih lahko uporabimo za to, da bomo bolj uspešno obvladali stisko, reševali aktualne izzive, se prilagodili na velike spremembe. To nam bo pomagalo krepiti zaupanje, da smo kos zahtevam, ki jih narekujejo aktualne razmere, da se zmoremo prilagoditi in ustrezno odzvati.

2. Preudarno in zmerno zbirajmo, spremljajmo in delimo informacije.

V kriznih časih so pomemben dejavnik, ki prispeva k našemu občutku varnosti, informacije. V aktualnih razmerah jih je na voljo zelo veliko, skoraj v vsakem mediju, skoraj na vsakem koraku. Ko zbiramo in sledimo informacijam, je pomembno, da uporabimo moč kritičnega mišljenja in samokontrole.

Pomembno je, da:

• zbiramo zanesljive in zaupanja vredne medije, posameznike in skupine,
• smo pozorni na lažne novice in jih ne širimo,
• smo zmerni in disciplinirani pri tem, kako pogosto preverjamo podatke o trenutnih razmerah, dogajanju. Če zelo pogosto preverjamo informacije, beremo, poslušamo, gledamo prispevke v zvezi s problemom koronavirusa, bo to zelo verjetno prispevalo k temu, da bomo še bolj zaskrbljeni, nemirni …
• informacije delimo tudi z otroki in sicer na zmeren in preudaren način. Otroci (tudi zelo majhni) imajo prav tako potrebo, da razumejo, kaj se dogaja in da lahko predvidevajo stvari. Imejmo v mislih, da jim informacij ne dajemo samo direktno z besedami, ampak tudi indirektno s tem, ko nas opazujejo, kako se pogovarjamo z drugimi, kako spremljamo medije in se odzivamo na novice, kako obvladujemo svoja čustva, vedenje. Ko se pogovarjamo z otroki, se prej umirimo, predstavimo jim ključne informacije o problemu (kaj je koronavirus, kako lahko samozaščitno ravnamo in zakaj je to pomembno). Za pogovore z majhnimi otroki lahko uporabimo različne slikanice, zgodbe, igro … Pri pogovoru z najstniki si vzemimo čas za enakovredno izmenjavo mnenj. Predvsem oni bodo te dni še posebej aktivni v socialnih medijih. Pogovorimo se z njimi o tem, kako naj zmerno in kritično spremljajo novice, na katere naletijo. Bodimo na voljo, da se o tem pogovarjajo z nami. Pri vseh otrocih in mladih je pomembno, da jim omogočimo, da lahko izrazijo svoja čustva, razmišljanja, skrbi in da skupaj z njimi razmišljamo, kaj so njihove moči (pogum, vztrajnost, kreativnost, prijaznost do sebe in do drugih, zaupanje, radovednost …), ki so jim lahko v pomoč, da bodo lahko obvladali svojo stisko in prispevali k rešitvi problema (skrbijo za higieno, razumejo, da je potrebno upoštevati pravila in se izogibati stikom z vrstniki in drugimi ljudmi, upoštevajo dogovore doma in prispevajo za pozitivno vzdušje v družini, opravijo šolske obveznosti …).

3. Skrbimo za miselno ravnovesje.

Z odgovornim, kritičnim in zmernim spremljanjem informacij skrbimo tudi za naše miselno ravnovesje. Pomembno je, da umirimo svoje misli ali kot pogovorno rečemo “spraznimo glavo” in da negativne misli, s katerimi se ukvarjamo, “prevetrimo”. Ko zaznamo vrtinec negativnih misli, lahko na sočuten in do sebe prijazen način preusmerimo svoje misli na to, kaj opazimo, zaznamo v “tem trenutku” okoli sebe, osredotočimo se lahko tudi na svoje dihanje, ali pa si v misli prikličemo nek prijeten spomin. Prakticirajmo tudi moč upanja in optimizma in poskušajmo ohranjati in krepiti pozitivno naravnanost in zaupanje.

Za ravnovesje lahko skrbimo tudi z redno prakso meditacije. Če je še ne izvajamo, lahko začnemo z malimi koraki, nekaj minut dnevno.

Zavedanje in hvaležnost za dobre stvari, ki jih imamo in se nam dogajajo tudi v teh kriznih časih, pa je še en pomemben vir našega ravnovesja. Vsak dan ali večkrat na dan se lahko spomnimo, kaj cenimo in za kaj smo hvaležni (odnose, okoliščine, dom, podporo in skrb drugih …).

4. Skrbimo za čustveno ravnovesje.

Za čustveno ravnovesje lahko skrbimo tako, da:

• zaznamo in sprejmemo čustva, ki jih čutimo,
• razumemo, da imajo čustva pozitiven namen; med drugim nam pomagajo ohraniti občutek varnosti (npr. strah nam pomaga, da ravnamo bolj preudarno, smo previdni …).
• čustva izrazimo na primeren način (npr. v pogovoru, s kreativnim izražanjem, gibanjem …),
• ustvarimo priložnosti, da poleg neprijetnih čustev, ki so v kriznih razmerah pogosta in lahko tudi zelo močna, čutimo tudi prijetna čustva. Neprijetna čustva nam na eni strani lahko zožijo fokus naših misli in vedenja, prijetna čustva pa lahko razširijo naš pogled, perspektivo in izkušnjo.

Za ustvarjanje priložnosti za doživljanje prijetnih čustev lahko uporabimo moč igrivosti in humorja. Še posebej tisti, ki boste tedne, ki so pred nami, preživljali doma z otroki, lahko zagotovo uporabite ta vir moči in namenite čas tudi za igro, zabavo. To bo prispevalo k sproščenemu vzdušju, ki vpliva tudi na občutek varnosti.

V kriznih situacijah je pomembno čustvo pogum. V situaciji, s katero se trenutno soočamo kot svetovna skupnost, pogum uporabimo tako, da zaupamo, da bomo obvladali in rešili problem. Pogum nam pomaga, da lahko ostanemo zbrani, umirjeni, da odgovorno sledimo ukrepom in samozaščitno ravnamo, da se lahko osredotočimo tudi na delo, ućenje in tudi, da poskrbimo za zabavo in sprostitev.

5. Skrbimo za telesno ravnovesje.

Negotovost, strah, skrbi, občutki nemoči, velike odgovornosti vplivajo na naše telesno počutje. Smo bolj napeti, nemirni, moteno je lahko naše spanje, prehranjevanje, pojavijo se lahko različne druge težave. Zato je pomembno, da poskrbimo za naše telesno ravnovesje. Ko zaznamo, da smo pretirano nemirni, aktivni, se ustavimo in umirimo. Pri tem so nam lahko v pomoč različne tehnike dihanja. Uporabimo moč zmernosti in samokontrole in bodimo pozorni na redno in uravnoteženo prehrano, gibanje, sprostitev … Pomislimo, kaj so načini, ki so nam v preteklosti v različnih stresnih situcijah pomagali sprostiti se in obnoviti naše “zaloge energije”.

6. Uvedimo in imejmo ritem in rutino.

Na ravnovesje, občutek predvidvljivosti, nadzora v kriznih razmerah vplivata tudi ritem, rutina. Razmislimo, kje in na kakšen način ju lahko (še bolj) uvedemo v svoj vsakdan. Prakticirajmo kakšno redno prakso (npr. jutranja telovadna in zajtrk, čas za družabno igro z družino, duhovna praksa, čas za delo in učenje, šolske obveznosti …).

7. Skrbimo za dober odnos s seboj in z drugimi.

Eden ključnih varovalnih dejavnikov, ki nam pomaga spoprijeti se s stiskami in ohraniti naše zdravje v kriznih razmerah, so podporni medosebni odnosi.

Pomembno je, da uporabimo ta vir moči in ko smo v stiski, prosimo oziroma poiščemo podporo in pomoč. Prav tako pa je pomembno, da izrazimo skrb in ponudimo podporo in pomoč drugim, ki so v stiski.

Ko nudimo podporo in pomoč drugim, je pomembno, da uporabimo moč empatije in prepoznamo perspektivo druge osebe kot njeno resnico, prepoznamo njena čustva, ne sodimo, ne zmanjšujemo teže njene stiske. Pomembno je, da razumemo, da nekomu, ki je preplavljen z negativnimi mislimi in ga je strah, ne pomaga, če mu rečemo: “Ne bodi paničen. To ti samo škodi”. Drugi osebi je lahko v pomoč že to, da jo poslušamo in izrazimo razumevanje za njeno stisko. Pomagamo ji lahko razmisliti o tem, na kakšen način vse lahko vpliva v aktualni situaciji, kaj so moči, ki jih lahko uporabi,  da bi bolj uspešno obvladala stisko.

Za podporne medosebne odnose lahko uporabimo in prakticiramo moč ljubezni, moč prijaznosti, moč socialne odgovornosti in tudi moč kreativnosti.

V kriznih časih se lahko s pomočjo kreativnosti lažje prilagodimo novo nastalim razmeram, najdemo načine za uspešno reševanje problemov in tudi nudenje pomoči drugim. V družini ali s prijatelji lahko začnemo s kakšnim skupnim izzivom (npr. kdo bo dalj časa brez prekinitve ostal domaJ).

Ko smo zaskrbljeni, negotovi, napeti, nemirni, smo lahko tudi bolj razdražljivi in prej vzkipimo, ravnamo bolj nestrpno. Potrudimo se obvladati svoje vedenje in poskrbeti za čim manj konfliktov v odnosih.

Izrazimo hvaležnost vsem tistim, ki vlagajo velike napore v to, da bi poskrbeli za zdravje in varnost v naši skupnosti.

Za krepitev pozitivnega odnosa do sebe in do drugih lahko prakticiramo tudi meditacijo ljubeče prijaznosti ter sebi in drugim namenimo prijazne misli:

Naj bom varna/naj bom varen.

Naj bom srečna/naj bom srečen.

Naj bom zdrava/naj bom zdrav.

Naj živim z lahkoto in v miru.

Naj boš varen/naj boš varna.

Naj boš srečen/naj boš srečna.

Naj boš zdrav/naj boš zdrava.

Naj živiš z lahkoto in v miru.

Naj bomo varni.

Naj bomo srečni.

Naj bomo zdravi.

Naj živimo z lahkoto in v miru.

8. Razmislimo, na kaj lahko vplivamo in kako lahko prispevamo za varno in zdravo skupnost.

V časih, ko imamo občutek pomanjkanja nadzora, je torej pomembno razmisliti, kje imamo nadzor in na kakšen način lahko prispevamo k obvladovanju pandemije. Pandemija postavlja v ospredje skrb za skupnost in potrebo po vzajemni podpori. In kako lahko prispevamo mi vsi? Če nimamo okužbe, pazimo, da je ne dobimo. Če okužbo imamo, pazimo, da je ne širimo. Ostanimo doma, ostanimo povezani, bodimo empatični, prijazni, sočutni in socialno odgovorni. S tem lahko pravzares rešimo nekomu življenje.

mag. Mateja Štirn, psihologinja

The post S perspektivo moči in naravnanostjo prožnosti bomo v kriznih razmerah bolj uspešno skrbeli za naše ravnovesje in dobro počutje appeared first on ISA institut.

Biti nov na šoli je včasih težko. Recimo, malenkosti, ki so nekomu, ki je na šoli že 100 let (ajde, eno leto) samoumevne (npr. kje je učilnica 56, kako priti od doma do šole …), lahko nekomu, ki je nov na šoli porabijo veliko živcev in časa. Sploh, če mu nihče ne pomaga.

Nova oseba na šoli prve dni morda izgleda malo izgubljena in jo ima zaradi tega morda kdo za nerodno/neumno, pa ni takšna. Zato tudi pišem ta članek. Da bi si lažje predstavljali, kako je, ko prideš v nov kraj, v novo šolo, kjer nikogar ne poznaš, po možnosti pa se moraš naučiti še jezik, ki ga govorijo tam.

In zakaj se to tiče ravno tebe? Ker bi tudi ti, če bi se znašel/znašla v taki situaciji, verjetno želel/želela, da ti drugi pomagajo in te sprejmejo, ne pa da te zafrkavajo ali se delajo, kot da ne obstajaš.

Ko se preseliš v novo okolje in greš v novo šolo te verjetno ne skrbi samo to, kar je novo, ampak razmišljaš tudi o vsem, kar si pustil/pustila za seboj. Pogrešaš prijatelje in sorodnike ki niso mogli s teboj. Z njimi se slišiš in vidiš s pomočjo telefona, a ni isto kot če bi se videli v živo. V novem stanovanju se mogoče še ne počutiš domače. Morda čutiš, da starše skrbi, kako se boste znašli v novem okolju.

Morda se ti je prve dni, tedne, mesece nerodno oglašati in si med poukom tiho in samo poslušaš. Tudi tako se učiš. Mogoče se bojiš, da se ti bo kdo začel posmehovati, če katere besede ne boš izgovoril/izgovorila prav. Sploh, če se ti je to že zgodilo ali če si videl/videla, kako so se posmehovali komu drugemu. Na tem mestu te nekaj prosim: Nikar se ne posmehuj nekomu, ki naredi napako. Vsak se kdaj zmoti.

Če še ne znaš jezika, ki ga govorijo v novem okolju, verjetno potrebuješ pomoč pri učenju. Vesel/vesela si, ko ti pomagajo sošolke in sošolci. Najlepše je, ko čutiš, da se tisti, ki ti pomaga, nima za nekaj več in da se ti ni treba bati, kaj boš rekel/rekla, da ne narediš napake in bo zavil z očmi in si mislil, »kok si pa ti glup/glupa, da tega ne štekaš«, ampak da res želi, da uspeš in želi biti tvoj prijatelj. Največ šteje, če nekomu nudiš pomoč s takšnim namenom.

Ko si nov/nova na šoli in še ne poznaš njihovih navad, mogoče kaj narediš drugače kot ostali (npr. riž ješ z rokami, brez pribora) in tem se to morda zdi čudno in se smejijo ali te celo naderejo. Pomaga, če drugi razumejo, da tega pač ne moreš vedeti in ti prijazno povedo, kako oni to počnejo.

V tvojem razredu so morda manjše skupinice prijateljev, ki se več družijo med seboj kot z ostalimi. Hitro ugotoviš, kdo je s kom in katere skupine so takšne, ki nočejo sprejeti drugih. Najdeš pa tudi sošolke in sošolce, ki te povabijo, da se jim pridružiš in so veseli da si prišel/prišla in se želijo družiti s teboj in izvedeti vse o tebi in obratno, tudi ti jih želiš spoznati. Skupaj klepetate, se igrate … Z njimi se imaš fajn in postanete prijatelji, mogoče za zmeraj.

Morda si zdaj lažje predstavljaš, kako je v koži nekoga, ki je nov na šoli. Ko dobiš novega sošolca ali novo sošolko ga/jo le povabi, da se usede zraven in poklepeta ali se igra s teboj. Ne pozabi, vsaka nova oseba v razredu = priložnost za prijateljstvo.

Avtorica: Mateja Dolinar, psihologinja, sodelavka ISA instituta

Prispevek je nastal v okviru projekta »Izzivi medkulturnega sobivanja«, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.

The post Dan v koži novega sošolca appeared first on ISA institut.