21. marca smo uspešno izvedli strokovni seminar z gosti z Neufeld Institute (Kanada) z naslovom »Preventiva, pomoč in opora pri stiskah, težavah in motečih vedenjih otrok«. Predavatelji Gordon Neufeld, Tamara Strijack Neufeld in Eva de Gosztonyi so izvedli kakovostna predavanja, ki smo jih povezali s panelno diskusijo ob koncu srečanja. Seminar je ponudil tudi priložnosti za izmenjavo znanj, izkušenj in dobrih praks dela na področju preventivnega delovanja med udeleženimi.
V nadaljevanju si lahko preberete nekaj ključnih sporočil posameznega predavanja.
Predavanje dr. Gordona Neufelda o čustvenih izvorih težavnega vedenja je postavilo v ospredje temeljno tezo: vedenje ni toliko odraz posameznikovega razumevanja, temveč predvsem izraz čustvenih procesov. Čustva namreč vodijo delovanje možganov, usmerjajo pozornost, vplivajo na razvoj in določajo, kako se odzivamo na stres. Ko je ogrožena povezanost – temeljna človekova potreba – se aktivirajo tri primarna čustva (stresni odziv): preplah (beg), frustracija (boj) in iskanje bližine (vzpostavitev bližine).
Stresni odziv deluje dvotirno: aktivira čustvene odzive in hkrati zavre občutja (tj. zavedanje čustvenega dogajanja), ki so preveč ranljiva in bi lahko ovirala ustrezno delovanje v stresni situaciji. Pomembno je, da se po koncu stresne situacije občutja povrnejo. Kadar pa čustva ne zmorejo opraviti svojega dela, to je vzpostaviti zadovoljive ravni povezanosti, se to lahko izraža na različne načine, kot so na primer iskanje pohval, ugajanje, impulzivnost, izbruhi, tesnoba, motnje pozornosti, kronična vznemirjenost itd.
Neufeld se je posebej posvetil agresivnemu vedenju in poudaril, da večinoma ne gre za namerno vedenje, temveč za izbruh napadalne energije, ki jo sproži čustvo frustracije. Frustracija ni problematična sama po sebi, temveč takrat, ko ni povezana z ustreznimi občutji. Ključen poudarek je na pomanjkanju občutij – kadar posameznik ne more zares občutiti frustracije, brezplodnosti in ranljivosti, napadalni vzgibi ostanejo nebrzdani in vodijo v agresivnost.
Na predavanju je bil izpostavljen pomen varne, globoke in zadovoljujoče povezanosti kot zaščitnega dejavnika. Kadar je povezanost ogrožena (npr. discipliniranje otroka tako, da ga ločimo od sebe, odvzemanje stvari, ki so mu pomembne), se sprožijo primarna čustva, ki lahko vodijo, če jih ne nagovorimo ustrezno, v tesnobo, agresivnost itd. Zato je pomembno, da odstranimo ali vsaj zmanjšamo grožnje povezanosti, zagotovimo varno okolje za občutja, tudi skozi igro, ter podpremo občutja brezplodnosti in žalosti, ki prinesejo prilagoditev, preobrazbo in odpornost.
Osrednje sporočilo predavanja je bilo, da ne moremo učinkovito obravnavati vedenja brez razumevanja čustvenih procesov. Namesto nadzora vedenja je potrebna podpora čustvenemu razvoju, zaščita povezanosti ter ustvarjanje pogojev, v katerih lahko občutja opravijo svoje temeljno razvojno delo.
Povzetek je pripravila Petra Česen.
Današnji otroci odraščajo v okolju, ki ga močno zaznamuje tehnologija, kar prinaša nove izzive za njihovo čustveno zdravje in razvoj. Predavanje Tamare Strijack opozarja, da digitalni svet (čeprav je postal naša realnost) pri otrocih pogosto sproža stanje nenehnega stresa, vznemirjenosti in občutka osamljenosti oziroma ločenosti. Zasloni ponujajo neskončne možnosti za distrakcijo ter nepregledno množico informacij, ki so pogosto brez pravega konteksta. Vse to načenja zdravo pozornost, tudi s tem ko otroke drži v nenehni pripravljenosti na socialne zahteve.
Ključna ugotovitev je, da otroci za zdrav razvoj, učenje in čustveno odpornost nujno potrebujejo počitek. Tukaj ne gre (le) za spanje, temveč za čustveni počitek, ki ga otrok dobi samo skozi varen odnos z odraslo osebo in skozi igro. Tehnologija namreč pogosto služi kot prehitra pot za pobeg pred težkimi občutki, kot sta žalost in razočaranje, kar otroke pusti s kopico nepredelanih čustev in rastočo frustracijo.
Da bi zaščitili svoje otroke, se moramo odrasli ponovno postaviti v vlogo tistih, na katere se otroci lahko zanesejo. Namesto digitalnih dražljajev moramo spodbujati dejavnosti, ki temeljijo na naravi, gibanju, izkušnjah in predvsem na odnosih. Prava igra, kjer izid ni pomemben in kjer je prostor za napake brez strahu, predstavlja “maternico čustvenega okrevanja”. Cilj je ustvariti varno okolje povezanosti, ki bo otrokom omogočilo brezskrbno otroštvo in varno prihodnost v svetu, polnem zaslonov.
Povzetek je pripravila Sara Holjević.
Ko se pri otrocih pojavi tesnobnost, se naša pozornost pogosto usmeri v lajšanje njenih simptomov. Slednji so lahko od joka, fobij, težav z učenjem, nemirnosti pa do neprestane skrbi glede vsega, vedenjskih izpadov, strahu pred sodelovanjem, pretirane vestnosti itn. Predavateljica Eva de Gosztonyi je tesnobnost predstavila kot vidni del skritega sistema za preplah – notranjega varovalnega mehanizma, ki nam zagotavlja naše preživetje, a za svoje optimalno delovanje potrebuje čas za razvoj ter zadostno čustveno občutljivost. Simptomi so predvsem znak, da se otrok sooča z več preplaha, kot ga v tistem trenutku zmore obvladati.
Tesnobnost smo si ogledali skozi perspektivo navezanosti in razumevanja čustvene občutljivosti ter osvetlili izkušnje, ki pri otrocih najpogosteje vzbujajo preplah, to so: prihod sorojenca, selitev, starši v službi, izkušnje ločitve, ne biti izbran, všečen, zaželen, pomemben in cenjen s strani tistih, na katere je otrok navezan itn. Našega preplaha pogosto ne zmoremo povezati z ločenostjo, s katero se soočamo, saj smo obvarovani pred tem, da bi videli to, zaradi česar bi se počutili pretirano ranljive ali ranjene. Ko otroci ne morejo spregovoriti o svojem strahu ali o tem, da nekaj ‘pogrešajo’, se ‘energija’ preplaha preusmeri v druga vedenja: tesnobo, nemirnost, hiperaktivnost. Prakse obvladovanja vedenja, kot so time out, posledice, preveč pohvale, nagradni sistemi ipd. lahko preplah še povečajo.
V zaključnem delu je predavateljica predstavila šest ključnih usmeritev za zmanjševanje tesnobnosti pri otrocih: 1. sprejeti tesnobo, 2. zagotoviti občutek počitka in varnosti, 3. zagotoviti ventile, ki pomagajo zmanjšati učinke preplaha, 4. uporabiti moč igre, 5. pomagati, da se otrok zjoče, ko se sooča s stvarmi, ki jih ne more spremeniti in povzročajo preplah, ter 6. gojiti pogum.
Pomembno je, da otrokom nudimo toplo povabilo, da so v naši navzočnosti taki, kot so; zaupanje, da jim bomo stali ob strani ne glede na vse; in da imajo dovoljenje in prostor, da občutijo vsa svoja čustva; da lahko jočejo in se igrajo, kolikor je možno. Šele ko počivajo v kontekstu varne navezanosti, lahko rastejo in se razvijajo.
Povzetek je pripravila Tina Kavšek.
Razprava s predavatelji Gordonom Neufeldom, Tamaro Neufeld Strijack in Evo de Gosztonyi se je osredotočila na vprašanje, kaj otroci zares potrebujejo za zdrav razvoj ter kako sodobne prakse v vzgoji in izobraževanju to podpirajo ali ogrožajo. Osrednje sporočilo je bilo, da otroka ne moremo »razvaditi« z ljubeznijo – nasprotno, pomanjkanje varne navezanosti in čustvene bližine je tisto, kar zavira njegov razvojni potencial.
V prvem delu pogovora so govorci kritično obravnavali prakse zgodnjih ločitev od staršev, kot so nočitve v vrtcih, šole v naravi ali poletni tabori. Te lahko sicer povečajo prilagodljivost in navezanost na vrstnike, vendar lahko hkrati spodkopljejo odnose s primarnimi skrbniki. Namesto starosti so kot merilo pripravljenosti izpostavili razvojno zrelost: otrok mora biti sposoben ohranjati povezanost s starši tudi, ko je ločen, ter hkrati biti zmožen ohranjanja stika s samim sabo, ko je z drugimi. Če tega ne zmore, takšne izkušnje zanj niso razvojno primerne.
Pomembna tema je bila tudi digitalizacija šolstva. Govorci so opozorili, da tehnologija ni zgolj orodje za prenos informacij, temveč predvsem sredstvo za povezovanje – pogosto z vrstniki, ne z odraslimi, ki so odgovorni zanje. Tako lahko spodbuja površinsko socialnost, hkrati pa zmanjšuje kakovost odnosov, ki so ključni za učenje in razvoj. Podobno so kritično ocenili videoigre, ki ne spodbujajo pristne, ustvarjalne igre, temveč predvsem stimulacijo in tekmovalnost.
V razpravi o mladostništvu je bilo izpostavljeno ravnovesje med samostojnostjo in povezanostjo. Zdrav razvoj pomeni, da mladostnik razvija svojo identiteto, ne da bi pri tem izgubil stik z bližnjimi. Težava nastane, ko vrstniki postanejo primarni vir identitete, kar lahko vodi v izgubo sebe. Ključen znak zrelosti je, da mladostnik ohranja lastne misli, občutke in vrednote, tudi v odnosih z vrstniki.
V zaključku razprave so govorci poudarili, da ni univerzalnih vzgojnih receptov ali tehnik. Ključna je sprememba pogleda: namesto vprašanja »Kaj naj naredim?« je pomembnejše vprašanje »Kaj vidim v otroku?«. Ko odrasli razumejo otrokove čustvene in odnosne potrebe, se tudi njihovo ravnanje naravno spremeni. V ospredju ostajajo odnos, igra in občutek varnosti – pogoji, v katerih se lahko otrok resnično razvije v celovito človeško bitje.
Povzetek je pripravila Tara Ferberžar Felgner.
