24. marca 2026 smo dr. Gordona Neufelda gostili tudi v Kinu Šiška, kjer je s širšo javnostjo delil svoja znanja, izkušnje in poglede na starševstvo v svetu, ki je poln sprememb.
Naš svet se je močno spremenil: imamo najmanjše jedrne družine doslej z manj dostopa do razširjene družine, več zaslonov, večji dostop do informacij (a ne prek odraslih, na katere smo navezani), večji dostop do neskončnega razvedrila, več in zgodnejše interakcije z vrstniki ipd. Istočasno pri otrocih opažamo več vznemirjenosti, težav s pozornostjo, dolgčasa, nemira, agresivnosti, samomorov, diagnosticiranih duševnih bolezni … Kako torej vzgajati otroke za čustveno zdravje in odpornost v vedno bolj negotovem in stresnem svetu?
V uvodnem delu predavanja je dr. Neufeld izpostavil razliko med čustvi in občutji. Šele ko svoja čustva občutimo in ozavestimo jih lahko tudi uravnavamo. Občutja torej predstavljajo zavedni del globljih čustvenih vzgibov, ki izvirajo iz instinktov in je njihova nalaga, da nas vodijo v smeri zadovoljevanja potreb. Če otroci tekom razvoja nimajo možnosti izražanja in s tem spoznavanja svojih čustev ali če določena čustva preveč preplavijo otroka, ki ob tem nima na voljo opore odraslega, bodo zanj občutja nedostopna. Ne bo občutil svoje preplaha, frustracije, nelagodja, čeravno bodo ta čustva v njem prisotna. Neufeld je poudaril nujnost dostopa do lastnih občutij, saj so ta osnova za porajanje človeškega potenciala in so nujna za optimalno delovanje, intimne odnose, resnično rast ter psihično odpornost. Težava je v tem, da otroci svoja občutja izgubljajo, pa tega pogosto sploh ne opazimo. Ko je vseh pritiskov preveč, nas telo zaščiti tako, da nas odreže od občutij, saj bi bila bolečina v nasprotnem primeru prevelika.
Kako torej pomagati našim otrokom pridobiti nazaj svoja občutja? Ne s preusmeritvijo in izogibanjem bolečini, tem več tako, da ustvarimo varen prostor za občutenje. Prav posebej velja biti pozoren na občutje žalosti. Žalost namreč tista, ki otroku omogoči, da se prilagodi situaciji in sprejme, česar ne more spremeniti. V življenju otrok (in odraslih) je namreč mnogo stvari na katere ne morejo vplivati, a morajo z njimi shajati. Zmožnost občutiti izgubo in jo sprejeti, je osnova izgrajevanja psihične odpornosti.
Pri tem bo varna navezanost na odrasle delovala kot ščit, ki varuje otroka pred sulicami zunanjega sveta (prizadetostjo, stresom itd.). Vse dokler otroci ne dozorijo tudi čustveno, bodo potrebovali ta ščit. Pod njegovim okriljem je prostor, kjer lahko otrok občuti vsa občutja: razburjenosti, jeze, prizadetosti, žalosti …
Podoben ščit nudi tudi igra, ali tako imenovana čustvena igrišča. Igra, ki ni nadzorovana in ne vodi h kakršnimkoli dosežkom, temveč je sama sebi namen in omogoča izražanje tega, kar je v otroku (pozor: igrane videoigric je vnašanje vsebin od zunaj in dejansko oddaljuje od notranjega sveta) brez posledic za vsakdanje življenje.
Ko torej mislimo na psihično odpornost, je pomembno, da otroke vzamemo pod okrilje varnih in zadovoljujočih odnosov ter omogočimo dostop do čustvenih igrišč. Nekatera nam že nekdaj ponujajo naše kulture: glasba, ples, pisanje, umetnost, branje …
Pripravila: Tina Kavšek
Uredila: dr. Urška Žugelj
