Izgube so del življenja. Žalovanje ob izgubi, bodisi gre za izgubo bližnje osebe, službe, zdravja, ali nenazadnje hišnega ljubljenčka, je povsem normalen proces. Izgubo nečesa, kar nam je veliko pomenilo, lahko spremljajo različna čustva, kot so žalost, obup, jeza, nemoč … Ne obstaja nobeno pravilo, ob kateri izgubi smemo doživljati tovrstna čustva in ob kateri ne.
Če nam je hišni ljubljenček veliko pomenil, bomo zagotovo občutili žalost ob njegovi izgubi. Pomembno je, da si to žalost dovolimo občutiti. Potlačevanje čustev skoraj nikoli ni koristno in nam lahko kvečjemu škoduje. Čustva so naši odzivi na stvari, ki so nam pomembne. Žalost ob izgubi hišnega ljubljenčka nam sporoča, da je bil pomemben del našega življenja, da smo do njega gojili pozitivna čustva in da je z njegovim slovesom v našem življenju nastala nekakšna praznina.
Občutenje čustev v danem trenutku nam pomaga, da izgubo predelamo in se sčasoma pomaknemo naprej. Potlačevanje žalosti ob izgubi hišnega ljubljenčka lahko proces žalovanja podaljša in nam otežuje proces prebolevanja.
Kako lahko prepoznamo, kdaj žalovanje odstopa od ‘normalnega’ in potrebujemo strokovno pomoč?
Potek in dolžina žalovanja ob izgubi hišnega ljubljenčka sta odvisna od številnih dejavnikov, kot je npr. kako močno smo bili navezani nanj, kako dolgo je bil del našega življenja in kako pogosti so bili naši stiki z njim.
Vsak človek se z izgubami sooča na svoj način, ki je deloma pogojen tudi z njegovim slogom navezanosti. Posameznikov slog navezanosti se oblikuje tekom otroštva in odraščanja na podlagi stikov s primarnimi skrbniki in drugimi pomembnimi osebami v njegovem življenju. Vpliva na to, kako kasneje tekom življenja vstopamo v odnose in kako gledamo nase in na druge, tudi na hišne ljubljenčke. Tako se bodo nekateri ljudje hitreje in močneje navezali na svoje ljubljenčke kot drugi. To posledično pomeni, da bo njihov proces žalovanja drugačen, verjetno intenzivnejši in daljši, kot pri tistih, ki se na svoje ljubljenčke niso tako močno navezali.
Na tem mestu je treba poudariti, da je pri žalovanju zelo težko reči, kdaj je pretirano ali »nenormalno«, saj vsak človek žaluje drugače. Iskanje strokovne pomoči ob žalovanju za hišnim ljubljenčkom bi bilo smiselno v kakšnem skrajnem primeru, ko intenzivni občutki žalosti ne bi pošli niti po npr. letu dni. Če bi ob izgubi hišnega ljubljenčka pri otroku ali odraslem zaznali v daljšem obdobju po izgubi poglobljeno stisko ali morda tudi zaskrbljenost, strah, bi bilo slednje lahko povezano tudi s kakšno drugo bolečo izkušnjo, preteklo izgubo. V tem primeru je lahko v pomoč, če se o tem pogovorimo z nekom od strokovnjakov.
Kako lahko pomagamo bližnjemu, ki se sooča s smrtjo ljubljenčka?
Največ, kar lahko naredimo za bližnjega, ki se sooča s tovrstno izgubo je, da mu pustimo, da občuti vse, kar občuti, in njegovega procesa žalovanja ne obsojamo. Lahko mu tudi povemo, da je v redu, da žaluje, saj je bil ljubljenček pomemben del njegovega življenja.
Pogovor in obujanje spominov na prijetne trenutke, preživete z ljubljenčkom, lahko prav tako pomagajo v procesu prebolevanja izgube in olajšajo nekatere težke trenutke.
V primeru, da je bilo potrebno sprejeti odločitev o uspavanju ljubljenčka zaradi močno napredovale bolezni, kjer bi zdravljenje zgolj podaljšalo trpljenje ljubljenčka (in lastnika), je smiselno preveriti, ali se oseba morda sooča z občutki krivde ob tej odločitvi. Tudi tu je pomembno, da občutkov bližnjega ne obsojamo in da mu povemo, da je bila odločitev, čeprav je bila verjetno zelo težka, pravilna in je skrajšala bolečino in trpljenje ljubljenčka.
Ali lahko nov hišni ljubljenček pomaga pri soočanju z izgubo?
Nov ljubljenček bo zagotovo vnesel nov val radosti in pozitivnih čustev v naše življenje. To lahko pomaga pri prebolevanju preminulega ljubljenčka, vendar moramo biti previdni, kako hitro se odločimo za ta korak. Če smo še vedno v fazi, ko čutimo močna čustva ob izgubi ljubljenčka, je lahko nov ljubljenček podoben poskusu potlačevanja čustev žalosti, kar pa, kot že omenjeno, ni najbolj koristno za naš proces žalovanja. Vsak posameznik mora sam presoditi, kdaj je pripravljen na novo poglavje (in s tem na novega ljubljenčka), ne da s tem poskuša predčasno prekiniti ali potlačiti proces žalovanja.
To je še zlasti pomembno pri otrocih. Za veliko otrok je izguba hišnega ljubljenčka prvi stik s smrtjo in minljivostjo življenja. To je težka, a pomembna, izkušnja, iz katere se lahko veliko naučijo. Starši, v želji, da bi svoje otroke »zaščitili« pred bolečino in težko izkušnjo, pogosto hitimo v reševanje situacije, velikokrat v obliki novega ljubljenčka. Ne glede na to, kako težko nam je, ko gledamo svojega otroka, ki občuti žalost in druga neprijetna čustva zaradi izgube ljubljenčka, je pomembno, da mu stojimo ob strani in ga podpiramo skozi proces žalovanja.
Kakšno vlogo imajo pri soočanju z izgubo hišnega ljubljenčka simbolna dejanja za ohranjanje spominov?
Simbolna dejanja in obujanje lepih spominov so lahko koristni v procesu predelovanja izgube. Pomagajo nas opomniti na pozitivna čustva, ki smo jih gojili do ljubljenčka in nam dajo vedeti, da bo le-ta vedno del nas v naših spominih. Z npr. izdelavo albuma s slikami ljubljenčka ali spominskim kotičkom pa tudi ovekovečimo te spomine in čustva ter si dovolimo, da se vsake toliko spomnimo nanj.
Prispevek je pripravila Veronika Zupan, dipl. psih.
Preberete si lahko tudi prispevek v spletni reviji Dom in vrt.