Posvet smo, v sodelovanju z Društvom SOS telefon in Društvom za nenasilno komunikacijo, organizirali s ciljem zagotavljanja podpore sodelujočim v mreži prvih točk pomoči in vsem drugim zainteresiranim, ki jih problematika nasilja v družini zanima in želijo pridobiti dodatna znanja in izmenjati izkušnje glede ustreznega odziva in nudenja pomoči žrtvam nasilja.
Led je prebila dr. Zalka Drglin iz Nacionalnega inštituta za javno zdravje, ki je predstavila možne posledice nasilja, zlorabe in zanemarjanja, zlasti pri otrocih, ki nasilje doživljajo ali so mu priča že v otroštvu. Posledice so raznolike in vplivajo na posameznika na vseh ravneh in področjih (telesni, psihični in vedenjski ravni, delo v šoli ali kasneje na delovnem mestu), zato je še posebej pomembno, da smo pozorni na različne znake in delovanje posameznika v celoti.
Temo nasilja nad starostniki je osvetlila gospa Irena Špela Cvetežar iz Doma Tisje. Predstavila je, kako nasilje zaznati, ustaviti in različne oblike podpore osebi, ki oživlja nasilje. Poudarila je tudi pomen informiranosti in usposobljenosti strokovnih delavcev oziroma vseh, ki so v stiku s starostniki, o različnih težavah in boleznih, ki lahko pestijo starejše osebe (npr. demenca). Pomembno je, da znamo prepoznati znake težav in bolezni, da razumemo, da je vedenje osebe lahko posledica bolezni in da se znamo ustrezno odzivati in prilagajati na vedenje starostnika v danem trenutku ali obdobju. Vsekakor pa je ključno, da starejša oseba, ki doživlja nasilje, dobi ustrezno podporo in pomoč.
V nadaljevanju sta kolegici Tanja Hrovat Svetičič iz Društva za nenasilno komunikacijo ter Nataša Resnik iz Zavoda Emma (Center za pomoč žrtvam nasilja – Krško) predstavili storitve in možnosti svetovanja, podpore in pomoči v varnih hišah, kriznih centrih in svetovalnicah za žrtve nasilja.
O mitih in dejstvih iz prakse dela centrov za socialno delo in policije se je Mateja Štirn pogovarjala z Dubravko Hrovatič, regijsko koordinatorico za preprečevanje nasilja na Centru za socialno delo Novo mesto in Alojzom Sladičem z Generalne policijske uprave. Osvetlili so ključne delovne naloge centrov in policije, predstavili nekaj ukrepov, ki jih povzročiteljem nasilja lahko izreče policija ter glavne storitve, ki jih lahko za v podporo in pomoč žrtvam nasilja opravijo centri. Strinjali smo se, da je sistem pomoči in podpore žrtvam nasilja v Sloveniji precej dobro urejen in zastavljen (vključno z multidisciplinarnimi timi), da pa so pogosto ljudje, ki delujejo znotraj sistema, tisti, ki lahko posameznikom in posameznicam z empatičnim odzivom, prijazno besedo in individualiziranim pristopom nudijo dodatno podporo.
Maja Plaz iz Društva SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja pa je pred koncem udeleženke opogumila še s predstavitvijo konkretnih primerom in malih korakov, ki jih lahko stori vsak izmed nas in lahko žrtvi nasilja pomagajo iz kroga nasilja: da se ne prestrašimo in “obrnemo stran”, da ustrezno odreagiramo, ponudimo (ali pokličemo) pomoč (kot sosedje, sodelavci, družinski člani, prijatelji, prostovoljci itd.), da smo podporni člani mreže pomoči in ne mreže predsodkov in da znamo poiskati poMoč tudi zase.
Posvet je ponudil veliko priložnosti za izmenjavo izkušenj, idej in predlogov za ukrepanje, ta zapis pa želimo zaključiti z besedami Katje Zabukovec Kerin iz Društva za nenasilno komunikacijo, ki jih je namenila udeleženkam za konec posveta: “Posledice nasilja ostanejo, ne izginejo kar čudežno, nasilje pa se pogosto dogaja znotraj marginaliziranih družbenih skupin. Zato je še toliko bolj pomembna razpredena socialna mreža, ki lahko žrtvam nudi podporo in jim pomaga, da naredijo korak iz tihega trpljenja. Dobro je, da se vsi, ki delamo na tem področju oziroma se srečamo z osebo, ki doživlja nasilje, zavedamo, da obstaja precej ukrepov za zaščito žrtev nasilja in tudi različnih vrst pomoči, ki so žrtvam na voljo in so lahko tudi brezplačne (npr. zagovorništvo, svetovanje, terapije, pravna pomoč, varne nastanitve). Še zlasti je pomembno, da te informacije delimo in ozaveščamo tako ljudi v naši zasebni in profesionalni mreži, kot tudi splošno javnost. Majhni koraki pa prav tako štejejo, saj lahko žrtev opogumijo in jo okrepijo na poti iz nasilja. Čarobnih rešitev morda kdaj res ni, obstajajo pa čarobni ljudje in čarobne besede.“
Želimo si, da bi bilo čarobnih ljudi in besed čim več.
In še naprej si bomo še naprej prizadevali, da bodo takšna “čarobna” srečanja postala tradicionalna.
